"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Cerkev sv. Tomaža

Cerkev svetega Tomaža

Naša pot se je malo povzpela, zato ne skrbi, če je dih nekoliko glasnejši. V drevesni senci - tule pod cerkvijo svetega Tomaža - lahko malo počiješ. Sprehodi se po pokopališču, na spomenikih boš bral stare straške priimke kot so: Aš, Darovec, Tisovec... Več o cerkvi sv. Tomaža pa si lahko prebereš v zgibanki. Zdaj bo šla pot še malo bolj v hrib, vendar je vredno truda, da prideš med vinograde. Pomisli, kako so nosači brent tod grizli kolena, da so vse grozdje znesli v zidanice.

O silni navezanosti starega Kobala na vinograd pišem v zgodbi Vinograd iz zbirke zgodb Ljudje ob Krki. Če bi te zanimale še druge zgodbe iz te zbirke, jo hranijo v Knjižnici Mirana Jarca.

Potek poti

Cerkev svetega Tomaža naj bi bila zgrajena že v 13. stoletju in je ena najstarejših v tem delu Dolenjske. O tem pričajo ostanki polkrožne apside in stenska slika iz zgodnjega 14. Stoletja. V cerkvi si lahko ogledamo tudi restavrirani zlati oltar s kipom svetega Tomaža. Na pokopaliških nagrobnikih okoli cerkve lahko preberemo nekaj tradicionalnih straških priimkov (Darovec, Tisovec, Aš …).

Vrnimo se na cesto, po kateri smo prišli. Cesta zavije pod pokopališkim obzidjem in se zažene v strm klanec skozi gozd, potem pa preide v ravno pobočno transverzalo med vinogradi Straškega hriba.

Odlomek iz njegovih del

TAKO MALO JE TREBA

Nikar rož iz cvetličarne,
samo ne lotosa, gardenij
in dalij na grob!

Le mete dišeče z bregov Krke,
glavinec in šipek s poljskih poti,
le skromen klas,
le rožnat ajdov cvet…

Naj češmin zakrvavi
na grobu,
naj bo dušica materina
za zadnjo bolečino.
In plamen ene same sveče
v večernem mraku…

Tako malo je treba,
da se kdaj približaš
zemlji in svojim.

(Iz pesniške zbirke Dobra je ta zemlja)

GOR