"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Matijev počivalnik in Kužno znamenje

Matijev počivalnik

Spominska plošča na križu ob poti te je spomnila na žilavega Matijo, ki jo je skoraj vsak dan mahnil v svojo zidanico, zdaj pa si prišel do kužnega znamenja. Taka in podobna znamenja so ljudje v preteklosti postavljali v spomin in zahvalo za preživetje po kugi in drugih velikih nesrečah. O človeški kugi v svojih delih sam nisem pisal, me je pa, zaradi zanimivih pripovedi starih rojakov, močno pritegnil pojav račje kuge v straški dolini. Ta nesreča je kraje pod teboj zadela leta 1881.

Račji lov se je v 19. stoletju na Krki razmahnil, ko so iznajdljivi domačini prepoznali vrednost rakov - Krka jih je bila takrat polna. Prodajali so jih vse do Dunaja in Budimpešte. Ko so se na dober zaslužek ravno dobro navadili, je med raki izbruhnila huda kuga in jih vse pomorila.

O tem pišem v knjigi Krka umira.

Potek poti

Matijev počivalnik je znamenje v spomin na Lukčevega Matijo iz Vavte vasi, ki se je po pripovedovanju še pri svojih 90. letih pogosto s pletenko v nahrbtniku odpravil v zidanico. Prvotno mesto počivalnika je bilo sicer nekoliko nižje, vendar so ga ob širitvi ceste v serpentinah morali prestaviti na prostor, kjer se nahaja zdaj.

Potem ko se tu ozremo v skrivnostno Romitovko, pot nadaljujemo med vinogradi. Nekaj 100 metrov naprej stoji kužno znamenje.

Kamnito stebrasto znamenje v Straški gori je vpisano v Register kulturne dediščine. Kdaj je bilo postavljeno, ni znano, natančen razlog postavitve tudi ne; taka znamenja so pred več sto leti postavljali v spomin ali opomin na kako nesrečo, bolezen (npr. kugo), rop, hudodelstvo… Znamenje je bilo zadnjič prenovljeno v letih 1996/97.

Pot se prevesi navzdol, spet nekaj 100 metrov naprej pa ob njej stoji Ravbarjeva zidanica.

Jože Dular, avtor zbirke novel

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"Na bregu za majhnim otišem gomaze raki. Dva... pet... osem... deset... Vsi so rdečkasti, visokih nog stopicajo po travi; zdaj katerega zanese, da se prevrne na stran in na hrbet. Urbihi se odpirajo oči, odpirajo usta. Sope, gleda... Na to se zažene ob bregu. Že spet! Eden, dva! In potem kar pet na kupu, med katerimi so trije popolnoma negibni. Po nizkem obrežju se iz vode peha ves rdečkast žlahtnik. Dva, tri pednje daleč pride na ruho, pa ga pograbi krč, da se zvrne vznak in se kot kepa prevali vodo. Toda… Ooo!... Po vodi plava… Ne, tisto ni les niti listje niti kaj drugega. Tamkaj plava mrtev - rak. Zdaj ni dvoma, zdaj Urbiha dobro vidi, saj je žlahtnik blizu, da bi ga lahko dosegel z roko. Tam v ločju se je zagozdil eden in tam pod grmovjem spet drug. In malo dalje na vodi... Ne, tisto ni listje, tisto res ni... Urbiha, kakor blazen strmi v vodo, kakor bi hotel odkriti tisto prekleto nevidno roko, ki je pričela dušiti in moriti njegove žlahtnike. Tisto vražjo, trikrat prekleto, ki se je stegnila od Brežic in Kostanjevice prav pod Strmole, kjer se je zarila v njegove račine."

(Roman Krka umira, str. 447-448)

Po poteh Jožeta Dularja

GOR