Dragi pohodnik, draga pohodnica, prisrčno pozdravljena!

Predstavljaj si, da se pogovarjam s teboj jaz, Jože Dular, ki sem kot fantič preobrnil vsak kamen tod naokrog, stikal za školjkami, piškurji in ribami v Krki, čakal, da drbunceljni dozore, kdaj pa že kakšnega na pol zrelega snedel. Ta reka in ta dolina sta za vedno ostali v mojem srcu, tudi ko me je odneslo v Ljubljano in pozneje čez Gorjance v Belo krajino. Kamor že so me vodile obveznosti in dolžnosti, vedno me je tam zanimal človek. Kakšna sreča, da sem se lahko pri svojem delu v metliškem muzeju vsak dan ukvarjal z dosežki in presežki svojih rojakov, z njihovimi stvaritvami in njihovo zapuščino. Skrbno in spoštljivo sem zbiral gradivo, tako v arhivih kot pri vseh tistih, ki so želeli z menoj deliti svoje zgodbe - za mamco, ki mi je pred kozolcem pripovedovala, kako se tre lan, je bil to njen vsakdanjik, morda si je celo mislila, koga neki bi to zanimalo, zame in upam, da tudi za vas, pa so bili to biseri nekega časa. Skrbno sem jih spravil v srce in na papir, da bi lahko še vam pripovedovali o preteklih dneh.

Dolga leta me je metliška rečica Bojica spremljala v službo, mene pa je vedno klicala Krka - moja srebrna reka, k njej sem se spet in spet vračal...

Z glavne ceste se sprehodimo mimo Picerije Ravbar, mimo trgovine in Kulturnega doma, nato pa zavijemo v desno, domačini porečejo, da gremo proti Kregarjevemu hribu. Sledi smerokazu za cerkev svetega Tomaža. Tam pa se ti spet oglasim…