"Nekje teče reka... Zemlja, sonce in veter pijejo njeno vodo, pijejo vztrajno, žejno, lakotno. V poletnih dnevih in mesecih najbolj. Pa je ne zmanjka. Ko se reka že čisto tenko vlekne v strugo, da ponekod pogledajo iz nje bele redi ostrega, škrbinastega lehnjaka in se na njem do kraja prisuši mokričnik, takrat se nenadoma iz oblakov in goratih host privale celi potoki dežja. Takrat reka spet naraste, napolni strugo in se razlije čez bregove. Potem bobni in hrumota, se peni in vrtinči, nosi vejevje in debla, dokler čez dolge dneve spet ne zleze v strugo, kjer se umiri in očisti. Tako reka teče, raste in usiha. Kot človeško življenje. Kot ljudje, ki so nekoč tod živeli, ki so rasli, se ljubili, delali, odhajali in se spet vračali, dokler se niso nazadnje za zmerom umirili v rodovitni, rjavi zemlji. Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik. Z bregov te reke je prelep pogled na številne hrame in zidanice, ki leže raztresene po strmih vinogradih. Še lepši pa je pogled od tam doli na reko, ki se vsa svetla vijuga proti Novemu mestu, pa na Rumanjo vas, Stražo in Vavtovec in še na druga naselja in vasi. Na obeh bregovih reke leže travniki, ki se onkraj vode razpotegnejo v pisane zaplate neštevilnih njiv. Te krpe pa nenadno preidejo v položne košenice, ki se potem izgube v dolge, mračne hoste, nad katerimi se kdovekdaj široko razčeperi kopasti Ljuben."

(Roman Krka pa teče naprej, stran 7)