"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Učenikova pristava

"Učenikova pristava" pri Dularjevi zidanici

Lik učitelja sem v svojih knjigah predstavil večkrat, pod različnimi imeni (Žužek, Franjo Kalan, France Oven...). Kjer stojimo, je bilo nekoč domovanje predanega upokojenega učitelja.

V zgodbi France Oven odhaja opisujem njegovo slovo od dolgoletnega učiteljskega in orglarskega službovanja. Temu odlomku lahko prisluhneš pri šoli.

Potek poti

Učenik so rekli staremu učitelju, o katerem je Jože Dular večkrat pisal (pod raznimi imeni) in ki si je po upokojitvi uredil bivališče in čebelnjak poleg Dularjeve zidanice v Straškem hribu; tu je po učenikovi smrti živela Kristina Vidmar, zato domačini temu prostoru rečejo tudi Pri Kristini. Stavba je bila kasneje večkrat prezidana in povečana.

Na začetku Straže zagledamo na desni strani veliko rumeno stavbo. To je bila nekoč organizacijska izpostava za prevoz lesa iz Auerspergovih (»firštovih«) roških gozdov na železnico. Zdaj pa v njej deluje enota vrtca Krkine lučke.

Pred vrtcem zavijemo desno in se po poti spustimo do glavne ceste. Na levi strani zagledamo gostilno Zamorček, kjer si lahko privoščimo kavico ali sok, potem pa odidemo čez betonski most v Vavto vas.

Tu v križišču zavijemo desno in se po prehodu za pešce znajdemo pred domačo hišo Jožeta Dularja.

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"To je Srobotnik, strm hrib, ob katerem so pripeti vinogradi kot mlade mačke ob raskavo, nekoliko nagnjeno deblo. Kar poglej zgornje poti nad nogradi, s poti, ki se mimo starega, kamnitega znamenja vzpenja v hlad in senco razmršenega gabrovja, tu in tam visoko opletenega z bršljanom in puhastim srobotjem. Vsepovsod tam gori so z mahom poraščene skale, okoli katerih se stegujejo dolgi listi pasjega jezika, redkih ciklam in še redkejšega volčjega jabolka. Ob ozki poti pa trnovo grmovje in bodeče kopinje, ki te nenehno grabi za obleko. Vzpenjaš se, sopeš, odmikaš in gaziš kopinje, dokler se ti čez leščevje pod tabo nenadno ne odpre pogled v dolino. Prav spodaj je Krka in na njenem desnem bregu je Štularjev malin. Pripet na reko z dolgo, penasto verigo jezu. Za njim je cesta in onkraj ceste povprek in pošir sadovnjaki, iz katerih mole strehe Vavtovca. Nobene slamnate ni več med njimi. Streljaj od malina je Štularjeva domačija. Tudi tam je bila nekoč slamnata streha, pa je ni več. Niti one druge, krite z bobrovci."

(Roman Krka pa teče naprej, str. 32)

GOR