Železniška postaja
Cerkev svetega Tomaža
Razgledna točka med vinogradi
Matijev počivalnik in kužno znamenje
Spomin na vojno vihro – Ravbarjeva zidanica
“Učenikova pristava” pri Dularjevi zidanici
Hiša Dularjevih staršev
Dularjev mlin
Dularjeva domačija
OŠ Vavta vas in šolski most
Straški govejakŽivljenjepis
Jože Dular, slovenski pesnik, pisatelj in muzealec je bil rojen 24. februarja 1915 v Vavti vasi. Očetu Josipu, ki je svojo ženo spoznal v Pragi na študiju prava, so se poleg Jožeta rodili še trije otroci: sestri Frančiška in Zlata ter brat Janez.
Svoje otroštvo je preživel v domačem kraju, ob Krki, kjer je bil oče lastnik mlina, pred njim pa sta bila mlinarja tudi njegov ded in praded. Mlin so leta 1958, kmalu po očetovi smrti, prodali.
Leta 1941 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal študij slavistike, romanistike in primerjalne književnosti. Med vojno se je (leta 1944)kot profesor pripravnik zaposlil na II. moški realni gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je, vse do premestitve v Metliko, kratek čas poučeval na meščanski šoli v Domžalah. V Metliki je sprva nekaj let poučeval na Nižji državni gimnaziji, leta 1951 pa so ga postavili za direktorja Belokranjskega muzeja, kar je ostal vse do odhoda v pokoj leta 1981. V Beli krajini si je ustvaril družino, z ženo Silvo sta imela dva sinova.
Dular v svojem pesništvu nadaljuje z novoromantično smerjo, v romanih pa realistično upodablja Dolenjsko, predvsem rodno Vavto vas (Vavtovec, kot jo imenuje v svojih romanih) ter druge okoliške kraje v današnji Občini Straža ter seveda reko Krko in življenje na njej, ki ga je kot mlinarjev sin še posebej dobro poznal.
Ob svojem literarnem delu je bil Dular tudi pomemben krajevni zgodovinar, kulturni organizator in muzealec. Bil je ustanovitelj in prvi direktor Belokranjskega muzeja v Metliki ter gonilna sila kulturnega in družbenega življenja v tem belokranjskem mestu. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim Prešernovo, Trdinovo in Valvasorjevo. Bil je tudi častni član Belokranjskega muzejskega društva v Metliki in Slavističnega društva v Ljubljani ter častni občan Metlike in Novega mesta. Po njem se danes imenuje tudi ulica v Novem mestu. Občina Straža je po njem poimenovala nagrade za udejstvovanje na kulturnem področju.
Umrl je 31. januarja 2000 v Metliki, kjer je tudi pokopan.
Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Bibliografija
PESNIŠKE ZBIRKE
» Zveste menjave (1941)
» Treptajoča luč (1945)
» Dobra je ta zemlja (1987)
PROZA
» Ljudje ob Krki (1943)
» Krka umira (1943)
» Andrej in Katja (1961)
» Udari na gudalo, Jandre (1967)
» Krka pa teče naprej (1983)
» Na drugi strani Krke (1989)
» Mesto nad Bojico (1997)
KRAJEVNA ZGODOVINA
» Adlešiči v Beli krajini. Zbornik Ob stoletnici zgraditve šole (1960)
» Metlika skozi stoletja (1986)
» Metliški gasilci. Sto let najstarejšega gasilskega društva na Slovenskem (1969)
» 120 let metliške mestne godbe (1970)
» Semič v Beli krajini (1971)
» Dr. Niko Županič. Ob odkritju njegove spominske plošče v Gribljah v Beli krajini (1972)
» Župančičeva Vinica (1980)
» Skozi zbirke Belokranjskega muzeja in Slovenskega gasilskega muzeja v Metliki (1978)
» Dva gasilska jubileja. Ob 110-letnici gasilskega društva in 10-letnici Slovenskega gasilskega muzeja v Metliki (1979)
» Brata Navratila (1980)
» Metliška mestna godba: ob 130-letnici (1980)
» Belokranjski muzej (1987)
» Pomembni Belokranjci. Slovstveni in kulturnozgodovinski pregled (1988)
» Zadnjih deset let: Gasilskega društva Metlika, Občinske gasilske zveze v Metliki in Slovenskega gasilskega muzeja v Metliki (1989)
» Štirideset let Belokranjskega muzejskega društva : 1949-1989 (1989)
» Mlini ob Kolpi umirajo (1990)
» Prošel je pisani vuzem: zapisi iz belokranjske preteklosti (1995)
» Svetila v Beli krajini (1995)
» Smeh na prepihu. Anekdote in prigode zbral in napisal Jože Dular (1995)
» 130 let metliškega gasilstva (1999).
