"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Dom Jožeta Dularja

Hiša Dularjevih staršev

Ta hiša je bila sezidana kot gostilna pred letom 1900, gostilničar pa je kmalu umrl in vdova se je poročila z Janezom Dularjem, stricem mojega očeta.

Kakor sem opisal v romanu, je stric Janez čez nekaj let kupil mlin na Dvoru (na Jami) in se z ženo in otroki odselil tja, hišo v Vavti vasi pa dajal v najem, dokler je ni med prvo svetovno vojno s svojo doto odkupila moja mati in se vanjo skupaj z nami vselila, ko je bil naš oče na fronti.

Potek poti

Pisatelj Jože Dular je v tej hiši preživel svoje otroštvo in mladostništvo. Njegova mati jo je med prvo svetovno vojno s svojo doto kupila od moževega strica in se skupaj z otroki vanjo vselila, ko je bil mož na fronti.

Vrnimo se v križišče in pot nadaljujmo ob glavni cesti proti Novemu mestu. Previdno, kajti na tem odseku (zdaj) še ni pločnika in cesta je zelo ozka ter prometna. Kmalu pa na levi strani zagledamo Dularjev mlin.

Domačija, kjer je Jože preživel otroštvo,letnica neznana

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"Kazalo je, da je stricu Janezu oko obstalo na mladi Petrunovi vdovi. Ni mu bilo treba hoditi kam daleč po nevesto: našel jo je kar v Vavtovcu, komaj tri, štiri, streljaje od domačega malina. Na koncu vasi, kjer je tekla cesta proti Toplicam in kjer se je druga odcepila v Stražo. Na tem križišču je imela Petrunova vdova gostilno, lepo posestvo in dva sinova, Vincenca in Antona, kar ji je vse zapustil njen prezgodaj umrli mož."

(Roman Krka pa teče naprej, str. 250)

Po poteh Jožeta Dularja

GOR