"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: OŠ Vavta vas in leseni most

OŠ Vavta vas in šolski most

V tem poslopju sem se skupaj s sošolci naučil pisati, brati in računati, preden so me poslali v novomeško gimnazijo. Takrat tu še ni bilo brvi čez Krko in moji vrstniki in vrstnice iz Hruševca so prihajali k pouku po dolgem ovinku čez betonski most. Ko zdaj prečkaš brv in opazuješ ribe v Krki, si skušaj predstavljati, kakšno grozo je doživljal Urbiha iz mojega romana Krka umira, ko je spoznal, da je plemenite krške rake napadla račja kuga in da jim ni rešitve.

Se še spomniš odlomka pri točki 4?

Potek poti

Brv, na kateri stojite, so postavili leta 2015. Dolga je 135 metrov in se opira na deset betonskih stebrov. Z nje se lahko zazremo v razpotegnjeni Straški hrib in njegov najvišji vrh Srobotnik ali pa opazujemo ribe v Krki. Nekoč so v njej živeli raki jelševci; ljudje so jih lovili in jih za dober denar prodajali do Dunaja in naprej, dokler jih ni pomorila račja kuga. Kako bogata je bila reka Krka in kakšno izgubo je doživela vsa dolina zaradi račje kuge, si lahko preberete v Dularjevi knjigi Krka umira.

Na koncu brvi zavijemo levo po sprehajalni poti, ki teče skozi drevored, in prispemo do straškega govejaka.

Jože Dular kot prvošolec,1922
Jože Dular osnovnošolec,1927

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"Okrog srca ga je tesnilo. France Oven, ali si res napak vzgajal mladež vseh dolgih dva in štirideset let? Ni si mogel dati odgovora in bilo mu je težko. "Pojdimo, otroci!" je nazadnje dejal tiho in s palico zamahnil proti šolskemu poslopju. In šli so, da jim razdeli spričevala, da se poslovi od njih in šole, da še zadnjikrat poreče samemu sebi bridko resnico: Dovolj je, France Oven, doslužil si."

(Zbirka novel Ljudje ob Krki, str. 89)

Po poteh Jožeta Dularja

GOR