"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Straški govejek

Straški govejak

Skupaj smo prehodili dobrih pet kilometrov ter doživljali obkrško pokrajino in njen odsev v mojih pesmih, povestih in romanih. Spet smo skoraj na začetku, blizu železniške postaje, od koder sem se v nekih drugih časih odpravljal v gimnazijo, v višje šole in širni svet, nikoli pa nisem pozabil Straškega hriba, vavtovškega polja, hoste, Krke in ljudi ob Krki.

Namesto pozdrava pa: dragi pohodnik, draga pohodnica, če te je pri katerem odlomku iz mojih knjig zamikalo, da bi segel po kateri od njih - dobijo se v knjižnicah. Če si morda prvič slišal zame - nič čudnega, nisem bil ravno preveč glasne sorte! Rad sem poslušal in dosti pisal ter si dopisoval z zanimivimi ustvarjalci!

Želim ti sreče na vseh tvojih poteh in te prosim - spoštuj naravo, slovensko kulturno dediščino, slovenski jezik in ljudi, ki še orjejo, kosijo, gojijo gozd, obdelujejo vinograd in še zapojejo slovensko. Ko so naši predniki odkrili to deželo, so videli, da je dobra in prelepa, pa so ostali!

Čuvaj Krko, da bo večno tekla naprej!

Potek poti

Nekoč so tu napajali živino, na betonskih stopnicah, ki segajo v reko, pa so straške gospodinje prale svojo žehto.

Za trenutek ali dva postojmo, zaprimo oči in prisluhnimo oddaljenemu šumenju vode, ki pada čez vavtovški jez, potem pa naj se naše oči (in fotoaparati) pasejo po lesketavi gladini pod zidovjem Dularjevega mlina in žage, po gruči vavtovških streh pri mostu, po obrežnem zelenju in nebesni modrini…

Stopimo še skozi predor pod železniškimi tiri in se vzpnimo po stopnicah do ceste. Ko zavijemo desno, se po 30 metrih spet znajdemo na straški železniški postaji.

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"Lepa, čudovita pomlad je prepevala na vsa usta. Češnje so že slekle svoje dolge bele rokave in rožnata oblačila cibor, češpelj, štrboncljev, hrušk in jablan so se pričela rjavkasto mazati in odpadati. Cvetovi lipovke, ki so še pred tednom kot vonjivi kozarci rdečkastega vina sedeli po vejah in vabili žuželke, so se sušili in tudi rožne luči obeh divjih kostanjev pred cerkvijo so počasi ugašale. Zato so ob Krki omamno zadehteli beli grozdi akacij in s svojim sladkim duhom napolnili zrak."

(Roman Krka umira, str. 329)

GOR