ROŠKE HOSTE

Nismo vedeli, da se bo nekoč
v teh hostah izlegla svoboda.
Kje neki! Nekoč smo vedeli le za Rog
in firštove hoste v njem,
in vedeli smo, da je bil srečen,
kdor je v teh črnih hostah dobil delo.
Poznali smo slaba pota, da je furman moral živino
s cepinom in gajžlo, če je hotel voz potegniti
iz blata.

Poznali smo oglarske kope
in kolibe iz lubja,
v katerih so oglarji spali in kuhali,
kar so ob sobotah
fasali v najbližji štacuni.
In slišali smo za medvede,
rjave, popadljive,
ki so jih na štantih hranili,
firštovi hlapci.

Jaj, kako je bilo takrat lepo,
ko so se poleti firštovi iz Avstrije ali Češke
pripeljali v sotesko.

Takrat so v odprtem avtu,
drveli po cesti ob Krki.
Takrat se je za avtom dvigal prah
in so otroci kriče tekli,
da poberejo cukre, ki jim jih je firštinja vrgla
v prašno travo ob cesti.

Res, nihče ni kriv, če nismo vedeli,
da nekoč firštovih ne bo več
in da se bo prav v njihov ih hostah
izlegla naša SVOBODA!

(Iz pesniške zbirke Dobra je ta Zemlja)