"Ti ljudje so namreč živeli ob reki, ki teče pod Straškim hribom, pod hribom, ki se je s celo rajdo vinogradov razpotegnil visoko v gabrove in bukove hoste in se čez poraščen skalnat svet dvignil v mogočni, široki Srobotnik."
Dularjeva pot: Rojstna hiša Jožeta Dularja

Dularjeva domačija

Ni je več, moje rojstne hiše, kot toliko drugih je med vojno pogorela. Semkaj si prišel po poti od mlina, iz govejaka, od Krke. V romanu uporabljam dnevniške zapise starega Štularja in njegova pisma. Želel sem postaviti literarni spomenik svoji rodovini, hotel sem povedati, koliko truda je bilo potrebnega, da je domačija preživela, koliko dela in iznajdljivosti.

Opisoval sem veljake in reveže, tiste, ki so se visoko nosili, in one, ki so sklonjenih glav in povešenih ramen tolkli revščino. Tiste, ki so pijani od moči pohodili vse okrog sebe, in take, ki so se krčevito oklepali slamice preživetja. Kritiki so me kdaj podražili, da se oklepam starih časov, jaz pa sem v tistih časih iskal tudi ptičjega petja, dehtenje poletnega travnika, lahkotnega toka Krke.

Iskal sem ljudi, ki so zemljo ljubili in spoštovali, ki so se zavedali, da je treba hlebec kruha prekrižati, preden z nožem zarežeš vanj. Novi časi so se mi kdaj zazdeli prehitri, zato sem se oziral v tiste dni, ko je bila nedelja še nedelja.

Potek poti

Rojstna hiša Jožeta Dularja je bila med drugo svetovno vojno požgana. Po vojni so tu postavili vse na novo. Pri njihovem mlekomatu lahko kupimo sveže mleko in domače mlečne izdelke.

50 metrov naprej od kmetije se od ceste odcepi stranska pot, ki nas pripelje do stavbnega kompleksa OŠ Vavta vas. V najstarejšem delu (odprtem leta 1908) se je kot osnovnošolec naučil pisati in računati tudi Jože Dular, zdaj pa je v njem vrtec.

Prečkamo šolsko dvorišče ter odidemo mimo parkirišča, igrišča in šolskega vrta proti lesenemu mostu čez Krko.

Vir fotografij: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Odlomek iz njegovih del

"Če naj začnem prav od začetka, moram povedati, da sem luč življenja zagledal v Vavtovcu, hišna številka 15, in sicer 23. dan sušca 1820. leta, ko v pratiki goduje sveti Turibij. Ko so mi pri krstnem kamnu gospod fajmošter Primož Smolnikar dali ime po svetem patronu Frančišku Ksaveriju in me hkrati oblili z žegnano vodo, sem se menda prav nemarno drl, kar mi je botra Johana Racmanova kasneje dostikrat oponesla. Kot da bi bil, ubogo otroče, res česa kriv."

(Roman Krka pa teče naprej, str. 13)

GOR