Ni je več, moje rojstne hiše, kot toliko drugih je med vojno pogorela. Semkaj si prišel po poti od mlina, iz govejaka, od Krke. V romanu uporabljam dnevniške zapise starega Štularja in njegova pisma. Želel sem postaviti literarni spomenik svoji rodovini, hotel sem povedati, koliko truda je bilo potrebnega, da je domačija preživela, koliko dela in iznajdljivosti.

Opisoval sem veljake in reveže, tiste, ki so se visoko nosili, in one, ki so sklonjenih glav in povešenih ramen tolkli revščino. Tiste, ki so pijani od moči pohodili vse okrog sebe, in take, ki so se krčevito oklepali slamice preživetja. Kritiki so me kdaj podražili, da se oklepam starih časov, jaz pa sem v tistih časih iskal tudi ptičjega petja, dehtenje poletnega travnika, lahkotnega toka Krke.

Iskal sem ljudi, ki so zemljo ljubili in spoštovali, ki so se zavedali, da je treba hlebec kruha prekrižati, preden z nožem zarežeš vanj. Novi časi so se mi kdaj zazdeli prehitri, zato sem se oziral v tiste dni, ko je bila nedelja še nedelja.